HPLC kolone: Ali imamo svoj test za kolone?

5. maj 2008 Komentarji: 0

Ni je bolj “tečne” stvari, kot če se zgodi, da je analiza “super nujna” – kar je skoraj vedno, nam pa ločitev ne ustreza.

Ali pa, pritisk na koloni je previsok. Ali pa, zamaknjeni retencijski časi. Ali pa, dodatni vrhovi, ki se lepo počasi valijo iz kolone. Ali pa … še bi se dalo naštevati. Naša reakcija – zamenjaj kolono – ni vedno možna. Pač nimamo na zalogi enake kolone. Drugo podobno kolono v reguliranem okolju pa ni dovoljeno kar tako uporabiti.

Test kolon

Tako radi krivdo za neustrezno ločitev naprtimo koloni. Sam bi sicer najprej posumil na druge možnosti. Predvsem pa bi pogledal na zapise o obnašanju kolone v preteklosti. Ali sploh imamo take zapise? Ali pravzaprav sploh vemo kako se obnaša cevka, ki jo imamo vpeto v sistem? Ali imamo svoj test kolone, ki bi nam še pred prvo uporabo kolone pokazal njene značilnosti? Ali pa imamo samo test proizvajalca, ki je seveda idealiziran in večinoma neprimeren za naše okolje? In od vsakega proizvajalca dobimo malo drugačen test …

Pomislimo, kakšen test bi bil primeren za naše okolje in ki bi nam prinesel največ koristnih informacij. V celotnem “življenskem krogu” kolone. Predlagam, da razvijete svoj test za kolone, ki bo za vas ustrezen, za vašo analitiko, za vaše spojine, za vaš način dela.

Prednosti testa

Prva prednost: Predlagam, da že pred prvo uporabo kolono testirate z vašim testom, da boste vedeli kako se obnaša. Lahko jo boste primerjali z drugimi serijami enakih kolon. Veliko proizvajalcev zagotavlja ponovljivost med različnimi serijami stacionarne faze. Če kolone ne bodo zadovoljivo ponovljive, jih boste lahko reklamirali. To je ena prednost testa.

Druga prednost je ta, da vsakič, ko ločitev pri rutinskem testu ni ustrezna, primerjate na nekaj neodvisnega od vaše metode. To vam bo v veliko pomoč pri grobem definiranju težav: analitika ali kaj drugega. Takoj lahko določite izvor problema:

  • Problem je kolona – če testiranje pokaže, da se je močno spremenila (npr.: retencijski časi testnih komponent so drugačni)
  • Problem je drugje (npr.: napačna mobilna faza, HPLC sistem, …).

Kakšen test?

Na kratko: tako enostaven, kot se da in primeren za vaše okolje. Samo kot primer predlagam naslednji test:

  • Mobilna faza: voda : metanol – 30 : 70 (v/v)
  • Pretok: 2,0 ml/min
  • Valovna dolžina: odvisno od substanc (okoli 254 nm, če se da)
  • Testne substance (najbolje, da jih določite sami iz svojega okolja): uracil (za merjenje praznega volumna v koloni), nepolarna komponenta (vaša ali npr. toluen) za merjenje hidrofobnih lastnosti kolone, bazična komponenta (vaša ali npr. piridin) za merjenje silanolnega efekta, kisla komponenta (vaša ali npr. fenol) za merjenje obnašanja kolone do kislih komponent.
  • OPOMBA: Lahko določite več komponet za vsako kategorijo, vendar ne pretiravajte. Za vsako področje največ dve!

Kaj meriti?

  • Kapacitivni faktor za vse komponente: merilo za obnašanje kolone za različne komponente, pri nepolarni komponenti – merilo za hidrofobne lastnosti kolone,
  • Faktor asimetrije za bazične komponente: merilo za silanolne lastnosti kolone
  • Retencijski čas uracila: merilo praznega prostora v koloni
  • Število teoretičnih prekatov (N): pokazatelj učinkovitosti kolone
  • Pritisk na koloni: merilo napolnjenosti, tudi blokade kolone

Kot povsod v življenju, je tudi v kromatografiji bolje preprečevati kot zdraviti. Dobro razvit in seveda redno uporabljan test je odlično orodje za oboje: za “zdravljenje” težav na HPLC in tudi za preventivo.

Želim vam veliko sreče pri razvoju testa.

Poročajte o rezultatih v vašem laboratoriju! Z veseljem bomo objavili.

Aleš Čerin

Kvalifikacija analitske opreme: Kdo izdela protokol kvalifikacije?

24. april 2008 Komentarji: 0

Kdo je odgovoren?

Na naših seminarjih nas udeleženci velikokrat sprašujejo kdo je odgovoren za kvalifikacijo analitske opreme?

Analitiki bi odgovornot seveda najraje preložili na proizvajalca opreme, vendar smo v skladu s standardi kakovosti kar sami odgovorni za verodostojnost analitskih rezultatov in seveda tudi za enega bistvenih “stebrov”, ki zagotavljajo to verodostojnost: za primernost analitske opreme za “namen za katerega se uporablja”.

Protokol kvalifikacije (PK) je po mojem mnenju najpomembnejši dokument pri kvalifikaciji analitske opreme. Vemo, da ga moramo imeti, da lahko konsistentno opravimo kvalifikacijo. V vsakem sistemu kakovosti, še posebej v okolju dobrih praks.

Kdo naj torej izdela PK?

Proizvajalci analitske opreme so kmalu po uvedbi strogih zahtev regulatornih organov zaslutili, da je validacija lahko velik posel. Začeli so izdelovati PK in ponujati svoje storitve. Odlično. In veliki proizvajalci analitske opreme so napisali zares kakovostne PK, ki jih uspešno tržijo. Vendar, proizvajalci so napisali PK za vse mogoče laboratorije, za vse mogoče načine uporabe. Predlagam, da se vprašate:

  • Ali PK zagotavlja verodostojnost analitske opreme in posledično analitskega rezultata?
  • Ali s tem PK res “pokrijemo” vse naše kritične točke?
  • Ali vemo katere so kritične točke konkretne analitske opreme upoštevajoč posebnosti našega laboratorija (analitske metode in kompetentnost ljudi)?

Premalo?

Če PK proizvajalca pokrije vse naše zahteve, smo lahko zadovoljni. PK samo odobrimo in ga uporabljamo (ali pa po njem izvaja aktivnosti pooblaščen serviser). Če pa PK proizvajalca ne zadovolji vseh naših zahtev, ga moramo sami dopolniti ali modificirati. Naloga je zahtevna in včasih dolgotrajna.

Preveč?

Prav lahko pa se nam zgodi, da PK proizvajalca zahteva preveč. Naša analitika pač ni tako zahtevna ali pa nekaterih funkcij, ki jih inštrument omogoča preprosto ne uporabljamo. V tem primeru pač nekatere parametre spustimo, jih ne kvalificiramo, to v poročilo zapišemo in tak PK odobrimo za uporabo.

Po vašem mnenju: kdo je odgovoren za protokol kvalifikacije?

Aleš Čerin



Svetovanje 2.0


Mi svetujemo na dva načina: "v živo" pri stranki in s pomočjo internetnih sodelovalnih orodij (wiki, sodelovalni miselni vzorci).
Srečanje "v živo" je seveda vedno najboljša rešitev, vendar vedno ni mogoče.
S pomočjo enostavnega sodelovalnega orodja wiki, vam omogočimo, da sodelujemo na daljavo tudi po srečanju "v živo".
Več

Odpiramo prostor!


Odprti prostor je učinkovita, participativna moderacijska metoda za vodenje srečanj velike skupine ljudi, ki imajo skupen izziv. Imenujemo jo tudi "energija dobrega odmora za kavo".
Uporabljamo jo v situacijah, ko se skupina zelo različnih ljudi spoprime z zapleteno in morda tudi konfliktno temo.
Odprti prostor: nov projekt, nov izdelek/storitev, vizija, poslanstvo, iskanje novih rešitev, ...
Več

 Flickr fotografije